fbpx

Moje multidimenzionalno potovanje, moja zgodba

Razkrinkanje katerokoli travme je boleč proces, razkrinkanje nadarjenost, pa je še posebej travmatično, saj je bolečina drugačnosti potisnjena daleč v skritem kotičku v najglobljem delu podzavesti, kjer nima nihče dostopa. Z vsakim neustreznim odzivom okolice, se to brezno povečuje, vrata do njega pa se neprodušno zaprejo.

Ko želim prevetriti spomine o zgodnjem otroštvu in kako sem takrat dojemala svojo nadarjenost, se zavem, da sem se že kot otrok (2-4 leta) pričela zavedati okolice okoli sebe. Dojela sem, da se nisem rodila ne v čas in ne v prostor, kjer bi lahko polno izrazila sebe in ob tem ne bi bila kritizirana. Zdelo se mi je, da sem popolnoma vse naredila narobe in to zelo narobe, saj so bile reakcije drugih dramatične. Z začudenjem sem opazovala odnose v moji okolici, ki so se mi zdeli neiskreni, nesočutni ter brez pravega izraza življenja. Kot da bi vsi živeli vsak v svojem svetu, eden mimo drugega. Vendar sem v sebi že takrat čutila sebe, svoj višji jaz, vertikalno silo, o kateri govori Dabrowski, ki je dala namen mojemu življenju  – samo uresničitev ter transcendenco sebe. To ni bilo kognitivno vedenje, temveč občutek povezan s celotnih stvarstvom. Velik del življenja se mi je zdelo, da imajo vsi ta občutek, zato sem tako tudi dojemala svet. Zaradi svoje nadarjenosti sem zaznavala informacije okolice zelo intenzivno, zato je bilo dojemanje sveta in okolice še toliko bolj izkrivljeno.

Čutila sem nenehno željo po raziskovanju, po novih informacijah, po dražljajih, ki bi napolnili nenasitno radovednost po resnici, prav tako sem zaznavala rešitve, pravzaprav veliko možnih rešitev, energetskih odtenkov neštetih možnosti, idej, pa tudi prihodnosti.

Izjemna zmožnost kognitivne aktivnosti mi je dala možnost dolgočasenja na mentalni ravni, kar sem z veseljem izkoristila, saj ni bilo nikogar, ki bi me kot nadarjeno učenko opazil, me spodbujal ter usmerjal. Medtem pa je moj čustven razvoj nazadoval do te mere, da sem se podzavestno zaradi nenehne preteče čustvene nevarnosti zaprla v slonokoščeni stolp brez oken in vrat. In ko zapreš ena vrata, se zaprejo vsa vrata. Tudi vrata intuicije, super zaznav in povezanosti z vsem obstoječim, saj so zame ta vrata predstavljala vrata za doživljanje travmatičnih dogodkov. Ustvarjena distanca za debeli zidovi je bila edini možni izhod preživetja zame, za otroka z neštetimi odprtimi kanali zaznavanja.

V osnovni šoli sem bila na presenečenje vseh, še najbolj pa mene same, testirana kot nadpovprečno nadarjena z izjemnim inteligenčnim količnikom. Ponos je trajal kakšen teden, večinoma so se pogovori vrteli okoli pridobitve Zoisove štipendije, kar je bilo takrat zame veliko denarja. Ker sem takrat še vedno živela za zidovi mojega visokega gradu, do mene ni prišlo veliko energetskih informacij, hkrati pa tudi veliko mojih sporočil ni prišlo ven. Vrata so bila zaprta v obe smeri. Bila sem namreč izjemno sramežljiva, saj karkoli sem prej intuitivno dojela, je bilo vedno potlačeno s strani oseb, ki niso bile na moji stopnji nadpovprečne inteligence. Kako le, saj se je vsak boril za svoje preživetje. Bila sem kot mala ranjena žival, ki se hoče odrezati od vsega, tudi od sebe. Ob nastopu pubertete, ko se je ego boril, da se osvobodi zapora, se je izkazala moja moč vztrajnost in notranjega občutka, kaj je zame prav. Nadarjenost pa je še vedno ostala potlačena in skrita.

Vedeti več od drugih, dojemati hitreje, reševati bolj kompleksne probleme, se dolgočasiti ob – za druge – zahtevnih problemi in hkrati intuitivno prepoznavati resnico v ljudeh, je bilo smrtno nevarno.

Takrat se tega sicer nisem zavedala, vendar s časom, s terapijo sem spoznala, kako močno me je moja podzavest ubranila pred biti drugačna, boljša, pametnejša, hitrejša… saj kot prava avtentična jaz v moji okolici ne bi preživela, pojedle bi me pošasti strahu in sramu drugih ljudi. Zaznavanje te preteče temne sile drugih me je pomanjšalo do te mere, da sem zablokirala vse, predvsem pa svoje izražanje in svoje vizije. Komunikacija, izražanje čustev, gibanje, celotno moje življenje… vse je postalo rigidno kot slonokoščeni stolp. Travme so terjale svoj davek na mojem telesu, čustvih in energiji. Šele ko sem stopila na pot joge, so se v mojem energetskem telesu subtilno in nežno odprla vrata. Brez joge bi moje življenje verjetno črtalo drugačne linije, veliko bolj dramatične.

Carl Gustav Jung je dejal, da človek zares prične s samorefleksijo po 35. letu starosti. Približno takrat se je začela tudi moja pot samospoznavanja. Pričela sem z individualnimi terapijami, šolanjem za coacha po Carlu Gustavu Jungu, čigar dela me vedno znova navdušujejo, študijem ekspresivne art terapije, ob tem pa sem vestno študirala in izvajala jogo ter se navduševala nad starodavnimi modrosti jogijskih ved. Kljub ogromnem trudu, času in denarju, pa sem se še vedno počutila nerazumljeno in nevideno. Občutek sramu, krivde in zavrnitve zaradi drugačnosti je bil tako neusmiljeno prisoten in boleč, hkrati pa tako neviden za vse, ki so me hoteli stlačiti v njihov terapevtski sistem. Odveč jim je bilo že to, da sem nadarjenost omenila, ‘oh, to ni nič’ ali ‘kdo ve, kako so to takrat merili‘. Odveč jim je bila globina mojega razmišljanja, abstraktno sklepanje, že to, da se ukvarjam z jogo, je motilo ‘velike’ profesorje. Poleg travme, da me nihče ne ‘šteka’, alienacije, kar je poleg trditve – saj jaz nisem nadarjen – druga najpogostejša travma nadarjenih, sem doživela še terapevtsko travmo.

Zavrnitve na zavrnitve so samo poglobile rano, ki se je zdela, kot da ne bo nikoli zaceljena. Takrat se je odzvalo tudi telo. Potihem se je razvila avtoimuna bolezen, katere razsežnosti me lahko več kot očitno postavi na mesto popolne zavrnitve vseh.

Vitiligo je namreč bolezen, ko se beli madeži razvijejo po koži in ne izginejo nikoli. Telo je pokazalo dejstvo globokega občutka zavrnitve moje avtentičnosti, moje eksistence. Le kdo ne bi zavrnil ‘flekastega’ bitja? Kdo se želi povezati z nekom, ki zgleda tako strašno. Zgodilo se je popolno razkrinkanje moje globoke travme. Moj najbolj ranljivi del je (teoretično) nenehno viden vsem. Čas je bil, da zlezem iz kokona, ki me je v otroštvu varoval bolečine. Čas je bil, da sežem po sočloveku in tvegam. Čas je bil, da končno pokažem svetu svoje prave barve, četudi so to barve bolečine.

Počasi se je moja podzavest pričela pripravljati na spremembe. Kdo sem pravzaprav? Ali sem res tako odrezana od sebe od sveta? Ali je res vse samo moj ego? Ali je vse samo moja domišljija? Če je to res, zakaj so vsi potem tako vznemirjeni ob meni? Zakaj hitijo tlačiti mene in me prepričevati, da sem tako ‘pokvarjena roba’? Zakaj izbruhi jeze in osebne zamere? In ko sem v terapevtskem procesu postavila vprašanje glede moje nadarjenosti, ustreznega odgovora pa ni bilo, mi je bilo jasno vse. Pred menoj se je podrla preteklost –  zdravljenje psihe jasnovidno zaznavam kot igrico tetris, ko eno skupino enakih kockic spraviš domov, potem se celotna slika spremeni in postavi na novo mesto – videla sem nešteto možnosti pretekle prihodnosti, če bi bila moja nadarjenost validirana, ki se niso ustvarile,  delno se je porušila sedanjost in na novo postavile energetske poti moje prihodnost.

Pozno zvečer tega dne sem na internetu brskala po možnosti terapije ali coachinga za nadarjene ljudi. Rezultat je bil porazen. Resnica je, da so zelo redki. Med temi redkimi, po so še bolj redki tisti, ki so res izjemno nadarjeni ter hkrati tudi dobri intuitivni terapevti. Intuitivno sem svojo prošnjo poslala Patriciji Susan Jackson, terapevtki za izjemno nadarjene odrasle in otroke iz Kanade. Žal je bila (in še vedno je) njena čakalna vrsta dve leti. Vendar me je Sue sama kontaktirala in vzpostavila stik tako, da mi je preprosto povedala, da jo moje ideje združevanja več področji v unikaten terapevtski pristop ter moja energija navdušujejo. Sprejela me je takoj, preko vrste. Doživetje ob coachinji, ki je nadarjena in intuitivna, je kot hrana za sestradan um, še bolj pa sestradano dušo, ki je ves ta čas svojo nadarjenost tlačila v najnižjo klet v podzavesti. Po vsaki uri, preživeti s Sue, sem se počutila varno, nahranjeno, lahkotno.

Občutek, da nekdo razume, kaj želim s svojim terapevtskim pristopom ustvariti, da čuti moje slike in jih med seboj povezuje bolje kot to zmorem sama, občutek, da me nekdo spremlja, da je priča mojemu ustvarjanju, mojemu življenju, meni, je občutek varnega gnezda, iz katerega lahko svobodno ustvarjam in kreiram vse kar želim, v kreaciji je namreč dovoljeno vse, je preprosto občutek … sreče.

Ob teh občutkih se je moj kokon zavrnitve pričel počasi razkrajati, nadarjenosti so dnevno močnejše, hitrejše in globlje, odpirajo se nove multidimenzionalne povezave, a kar je najbolj pomembno odpirajo se zdrave, zavestne povezave z ljudmi, s katerimi ustvarjamo srčno kulturo popolnoma novih ravni v odnosih.

Velikokrat me ljudje sprašujejo, katere so moje ‘inteligence’. Zadnjih nekaj let se veliko bolj jasno zavedam svoje senzitivnosti na energije tako ljudi kot tudi prostorov. Na intuitivna sporočila, ki se želijo ustvariti preko mene in doseči svoj namen, naj bo to intuitivno sporočilo za stranke, intuitivno slikanje ali intuitivno uravnavanje energije in energetski polj. Torej je moje izredno močno zaznavanje emocionalno in senzitivno. Oba sta bila tudi najbolj potlačena, saj sta izredno boleča. Najbolj pa sem intenzivna na intelektualnem in imaginarnem zaznavanju sveta. Z menoj lahko izumiš vesoljsko ladjo, rešiš matematični kompleks ali ustvariš domišljijske svetove polne novih bitij, energetskih tvorb ali zgolj geometričnih vzorcev. Od rojstva pa na svoj način negujem svoje duhovno percepiranje sveta. Joga in meditacije so mi pri tem najbolj pomagale, saj vsakič znova vračam svojo pozornost vase, na svojo avtentičnost, svojo samouresničitev in transcendenco vsega.

Vabljeni v moj svet, kjer lahko ustvarite svojega.

Scroll to Top